depra.

“Depresija je zelo pogosta čustvena motnja, ki se kaže na različne načine, vselej pa vpliva na človeka v celoti – na njegovo razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje. Vpliva na to, kaj mislite o sebi in svojem življenju, kako čutite in kako doživljate svet okrog sebe, vpliva na vaš spanec, apetit in razna telesna dogajanja. Depresija ni le prehodna slaba volja ali bežno žalostno razpoloženje. Prav tako ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in voljo. Depresivni ljudje sami sebe ne morejo prisiliti, da bi se počutili bolje. Zanje je značilno, da močno občutijo posamezne znake in mučnost depresije, medtem ko drugi ljudje teh znakov pri njih skorajda ne opazijo. Tudi zdravnik večine znakov, s katerimi se kaže depresija, z običajnimi preiskavami ne more odkriti.”

… nisem zdravnik in nisem psihoterapevt, sem samo ženska, ki se je s to motnjo srečala ob popolnoma nepravem obdobju v življenju. V obdobju, ko bi moralo biti polno veselja in sreče, pa tega v mojih očeh takrat ni bilo.

spomnim se, da sem pomivala posodo, ki je nenadoma postala tako zelo težka. Težko sem stala na nogah, bila sem žalostna, zakaj, nevem. usedla sem se za mizo, kjer je še vedno samevala skodelica od jutranje kave … nisem je mogla pospravit. zagledala sem se vanjo in pogled je bil tako boleč …

mislim, da je bil ta prizor tisti, ki me je “zbudil”, da z mano nekaj ni vredu. Solze so nekontrolirano tekle, pa res nisem vedela zakaj!

Obiskala sem osebno zdravnico, čisto brez čustev in brez izraza sem sedela za mizo, ko me je vprašala kaj mi je …

“nevem kaj mi je, boli me duša … “

spet sem jokala, pa nisem vedla zakaj, občutka nisem znala pojasnit, bolelo me je telo, lasje, prsti, oči …

“me veseli, da si zbrala pogum in prišla, danes začneva s terapijo … “

predstavila mi je moje stanje in “teto depresijo”, vse je dobilo smisel, vse se je “pokloplo”

“oboleli ste za depresijo, II stopnje … “

Tako, pa sem dojela … in ja, zgodilo se je meni, ki sem vedno vztrajno trdila, da ni mogoče, da me doleti … podedovala sem jo po mami. Saj ni važno, moja nizka samopodoba, ne samozavest, ne zaupanje vase je dobila “štemp’l” … Bilo me je zelo strah, doma sem imela družino, dojenčka. Imela pa sem tudi veliko oporo pri fantu in mami.

Ona dva sta dejansko šla z mano skozi “pekel”. Komu drugemu že nisem upala zaupati svojega stanja. Pa saj ni bilo potrebno, to mi je zadoščalo.

Po letu in pol jemanja zdravil, pogovorov pri zdravnici in psihoterapevtki, sem se odločila, da “prerežem” popkovino in poskusim s “samozdravljenjem”.

V smeti sem vrgla tablete, kar sem sporočila tudi zdravnici. Dvignila je roke nad mano, mi čestitala za korak in mi pustila odprta vrata, “ko me spet zadane”. Tega ji nikdar ne pozabim, če katera si ona zasluži naziv, ki ga nosi …

Moje slavno samozdravljenje se je začelo z obuditvijo “stare” strasti, ko sem risala, slikala, izdelovala in se na splošno ukvarjala z umetnostjo. Vedno sem umetnost jemala, kot nekaj izjemnega, nekaj s čimer se lahko izražaš na 1001 način, si dovoliš, kar si drugače nebi…

“art je art!” v mojem srcu za vedno in kar se bo dalo, bom prenesla na sina …

Torej, ukvarjati sem se začela s stvarmi, ki so mi bile pred “družino” blizu. Vpisala sem se k skupinski vadbi in spet sem plesala …

Če pomislim za nazaj .. mogoče je bilo ravno to zelo narobe, da sem na neki točki pozabila sama nase in se z dušo, telesom posvetila družini. V enem dnevu sem “preklopila” in poteptala svoje hobije in strasti …

z vsakim dnem sem lažje “dihala”, vse česar sem se lotila mi je šlo lažje od rok, počutje je bilo boljše…

Do danes je razpoloženje “zanihalo”, ampak to so momentalni prehodi, ki jih ima vsak. Pri tem ne čutim, nobene bolečine ali utrujenosti. Sem pa čez ta čas dobila en “gumb” na novo. :) Ko se počutim slabo, sem zaradi kateregakoli razloga žalostna, grem na sprehod, na klepet k mami, tašči, vedno bolj “bežim” tudi s sinom, ko se skupaj “zaigrava” :D

… še danes me je strah vsakih večjih življenjskih dogodkov, ki prizadanejo, ker vem, da bom mogla več delati na sebi, kot bi kdorkoli drug, ampak imam eno veliko prednost pred vsemi … znam si pomagati in vem kam po pomoč, ko moj “načrt” zataji :)

P.S. “depra” je ena hujših oblik bolezni, ki jo lahko doživi človek, je hujša od vsakega drugega obolenja, ko veste kaj vas boli in kje … stres je povod za vsako hujšo bolezen, naučimo se ga obvladati in skozi življenje bomo “krmarili” srečnejši in bolj zdravi!

vse lepo.

Iris.

#depresija #depra #psihičnemotje #bolezni #krivda #otrok #zdravje #počutje #čustva #terapija #zdravila