Življenje na "restart"!

tole je moj osebni dnevnik, ki je na očeh vsem vam ... zapisala bom nekaj misli, ker enostavno moram.

Moram preložiti "breme", nekam, nekomu, ki me bo prijel za roko in rekel: "Iris, vse bo vredu!", tako naglas, da me bo zbudilo iz spanca!

Življenje nam skozi obdobja preko katerih "drvimo" marsikaj sporoča. Energije oddajajo signale, preko znamenj, srečanj, bolečin, dogodkov, trenutkov, navad, videnj, opažanj ... Občutimo jih lahko z vsemi čutili, ki jih premore naše telo ...

Ko se danes oziram nazaj je bilo ogromno znamenj, pa nismo razumeli. Moja družina ni razumela. Opozarjalo in svarilo nas je preko zdravja mojih najožjih. Naključno smo se znašli pred TV sprejemniki ob oddaji, kjer je bila ravno "ta tema", ki je danes naša največja skrb. Opozarjalo nas je telo samo, opozarjala nas je okolica, ljudje ...

"ni bilo dneva brez opozorila, ugotavljam danes ... ko sem se pomirila ...!"

znašli smo se v "vakumu", ko je v družbi vsaka bolezen že čisto normalna in vsako obolenje popolnoma vsakdanje. Tudi zdravstvene ustanove delujejo, kot nekakšne delavnice ... imuniteta na čustva, moralo in etiko pa so dovoljenja za "obratovanje".

Moja družina je že nekaj časa nazaj "izgubila" zdravje in tudi takrat nismo dojeli. Nismo si priznali, ker smo bili v zmoti in v prepričanju, da smo nedotakljivi ... nihče ni nedotakljiv! vsak pri sebi je vedel, ampak se o zdravju in o tem, kaj koga - kje boli, nismo pogovarjali ... Sedaj nas je zatreslo močneje in mislim, da je to zadnje opozorilo! Prepričana sem v to, da je svarilo ... mora biti le to!

"Ko izgubimo zdravje, ga začnemo ceniti in klicati "vse sile" na pomoč."

iščemo odgovore in smo pripravljeni prehoditi nešteto poti, potrkati na marsikatera vrata, v iskanju odgovorov najdemo pot tudi k veri. Mislim, da je ta tista zadnja, ki daje upanje.

sama verujem ... nevem, če v "Gospoda Boga", ker se je že neštetokrat izkazalo, da ga enostavno ni ...

Verujem in verjamem v silo, ki je nad nami in "ureja" našo usodo.

In sem včeraj vseeno sedela pred Bogom in ga prosila, "če se midva lahko malo pogovoriva?"

ko mi je težko, ko sem v stiski, se večkrat zatečem "k njemu", ker v "strop" pač ne morem molit' ane?

Tako sem vzgojena in tako bo vzgojen moj sin.

Mi smo pripravljeni spremeniti naše navade, mi vsi za enega! Mi bomo "stebri" pozitivne energije, vzpodbude, upanja in sodelovanja, le za priložnost prosimo, da se je oklenemo ...

življenje nam mora dati še eno priložnost.

Možnost, da damo vse od sebe ... mi kot družina in "ena hiša"!

"kaj torej počne Bog v nebesih, ko pa je na Zemlji toliko trpečih ?" Avtor: Karel Gržan

Iris.

#bolezen #družina #vera #upanje #zdravje