Polna Luna & Lunin Mrk ... 22.3.2016

... sta bila v popolnem zametku. To smo čutili vsi ... najbolj pa moj ati, ki je tisti večer izgubil boj z boleznijo ...

Danes je torek, tudi takrat je bil torek ... in danes je "ta dan", ko sem se odločila, da bom to zapisala. Bolečina je še vedno enako prisotna kot "tisti dan" pa vendar ne morem več jokati, ne morem več žalovati in enostavno ne morem si več ponavljati, da ga ni, če pa vem da je ... z mano!

.Moj ati je zbolel za hudo, neozdravljivo boleznijo. Zakaj je zbolel se ne bom več poglabljala, ker odgovora ne bom dobila. Ker odgovora ne dobi nihče, ne tisti, ki zbolijo, ne njihovi starši, partnerji, otroci ... nihče. Tako pač je ...

Verjamem, da nam je ob rojstvu zapisano poslanstvo, ki ga bomo imeli v tem življenju in v tem telesu, ki gosti našo dušo in verjamem v to, da nam je v zibko položeno tudi zaradi česa se bomo enkrat poslovili ... mi vsi. Tak je cikel tega življenja, ki ga poznamo.

in mojemu očetu je bilo namenjeno, da se poslovi v svojem 53. letu starosti.

Zelo ga pogrešam, pogreša ga moja mami in njegova sestra, pa brat... Pogrešajo ga vsi. Vsi s katerimi je bil v stiku pa čeprav samo na jutranji kavi v bližnji oštariji ... Manjka vsem. Imel je posebno energijo, ki je zavzela vsak prostor kamor je prišel pa mu pri tem ni bilo treba reči niti: "dober dan!"

... to imam po njem. To energijo.

Še danes podoživljam in se mučim s tistim večerom, pa me ne boli... Hvaležna sem, da sem lahko bila ob njem ... da smo bile ob njem tri ženske, ki jih je imel najraje na svetu. Za to sem hvaležna.

Poslovili smo se doma, v hiši, ki jo je zgradil ... tudi za to sem hvaležna. Topla soba, pa v zraku tak hlad in žalost ... to je neopisljivo...

Solzam, žalosti, jezi, razočaranju ni bilo konca ... danes pa ne morem več jokat. Vprašam se, če sem čudna in ali je to sploh normalno. Vizuelno je z nami skozi sliko na steni, čutim ga pa vsepovsod v prostoru.

zato mi je jasno, da je še vedno z nami ...

z mojim sinom je v stiku, ko sanja :)

veliko je vsakodnevnih "znakov", ki jih, če si pozoren zlahka dojameš, kot sporočilo.

... luč se ne prižiga sama od sebe in vrata se ne odpirajo zaradi vetra...

in zato mi je jasno, da je še vedno z nami ... :)

... le vidimo ga ne.

Moj spomin nanj ne bo nikoli zbledel, nikoli.

Iris.